Otrok od staršev potrebuje podporo
Tekmovalni šport postaja vse bolj sistematična in do potankosti načrtovana storilnostna dejavnost. Vrhunski dosežki že dolgo niso več naključni, pač pa največkrat plod dolgotrajnega dela, odpovedovanja in seveda tudi športnikove nadpovprečne nadarjenosti. V takem sistemu tudi starši igrajo čedalje pomembnejšo vlogo. Že od otrokovih rosnih let so njegovi glavni socializatorji: vzgajajo ga, navdušujejo, vodijo in mu z identifikacijskimi vedenjskimi vzorci nasploh odpirajo pot v svet odraslih......
Tekmovalni šport postaja vse bolj sistematična in do potankosti načrtovana storilnostna dejavnost. Vrhunski dosežki že dolgo niso več naključni, pač pa največkrat plod dolgotrajnega dela, odpovedovanja in seveda tudi športnikove nadpovprečne nadarjenosti. V takem sistemu tudi starši igrajo čedalje pomembnejšo vlogo. Že od otrokovih rosnih let so njegovi glavni socializatorji: vzgajajo ga, navdušujejo, vodijo in mu z identifikacijskimi vedenjskimi vzorci nasploh odpirajo pot v svet odraslih......
Otrokovo ukvarjanje s športom, vsaj tam, kjer že od njegovih rosnih začetkov sistematično razmišljajo o vrhunskem uspehu, vse bolj zaznamujeta navzočnost in dejavna udeleženost staršev. Starši sodelujejo predvsem s finančno pomočjo, neredko igrajo tudi pomembno vlogo pri reševanju organizacijskih težav, pri vsem tem pa je tu še najpomembnejša funkcija – starševska funkcija.
Prav zadnjo pa starši, zaradi izredne vključenosti v druge funkcije, neredko zanemarijo. Pri vsem tem starši zaradi zabrisanosti funkcijskih meja včasih posegajo tudi v trenerjeve kompetence. Do nesporazumov ne prihaja le zaradi nejasnosti oziroma neizdelane vloge in funkcij staršev, pač pa tudi zaradi starševskih čustev, ki za otroka pomenijo dodaten pritisk.
Kakšna naj bo vloga staršev?
Nova vloga staršev je preprosta: otrok potrebuje le njihovo podporo, občutek, da mu zaupajo, da ga imajo radi, da se ima kam zateči v trenutkih razočaranja ipd. Treba mu je pokazati, da ni izgubil njihove ljubezni, nikakor pa ne potrebuje "strokovne starševske analize" vzrokov za njegov neuspeh.
1. Že na začetku ukvarjanja s športom je treba otroka naučiti samostojnosti. Starši naj ga ne vozijo na vsako tekmo; to naj opravijo tudi starši drugih otrok ali trener. Tako si bodo starši prihranili brezploden dan posedanja in čakanja. Sčasoma naj starši odsotnost na treningih in tekmah še stopnjujejo, ne pa da jo hkrati s prihajajočimi uspehi samo še povečujejo. Odsotnost seveda ne pomeni nezanimanja. Zanimanje za otroka ne sme ugasniti, da se otrok ne bo počutil brez podpore.
2. Če so starši navzoči na tekmovanju, naj otroku ne pokažejo svoje živčnosti. Pogosto je bolje, če otroku sploh ne povemo, da bomo navzoči na tekmovanju, ali pa nas tam preprosto ni. Otrok bo nastopal bolj sproščeno in ne bo razmišljal, ali je v očeh staršev izpolnil nalogo. Če pa si otrok želi navzočnosti staršev, mu ustrežemo, vendar tudi ne vedno, saj bo prej ali slej moral na tekmah nastopati tudi sam, saj bodo potekale daleč od doma.
3. Nekateri starši svojega otroka ob slabem dosežku kaznujejo, včasih celo telesno. Takim je treba prepovedati navzočnost na tekmovanju, saj razvijajo otrokovo bojazen in povečujejo stres, predvsem pa dolgoročno slabo vplivajo na njegovo osebnost.
4. Kadar trenerja ni na tekmovanju, lahko tudi starši (če se spoznajo na športno panogo) podajo strokovno oceno nastopa, vendar je otroku treba dati pozitivno spodbudo že pred oceno, ne glede na uspeh ali neuspeh. Otrok nujno potrebuje podporo.
5. Otrok ne sme ukazovati staršem. Če se ukvarja s športom, to še ne pomeni, da lahko svoj položaj tudi izrablja. Nekatera osnovna pravila so enaka za vse otroke. Starši mu ne smejo popuščati, trenerja pa naj jih pri tem opozarja, saj se takega početja navadno ne zavedajo.
6. Dobro vodenje na tekmovanju je ključnega pomena. Preveč pogovarjanja praviloma škodi. Starši naj otroku le vlivajo samozavest in krepijo pozitivne miselne sheme, druga navodila pa naj prepustijo strokovnjaku trenerju, ki skrbi za njihovega otroka.
Staršev ni mogoče izločiti iz sistema celotne športnikove podpore. Pravzaprav tega tudi ne smemo in ne bi bilo koristno. Če vsak natančno ve, kaj mora delati, kaj je njegova naloga, bo pot do otrokovega uspeha krajša in zanesljivejša, obenem pa posuta z manj konflikti in bolečine. Otroci bodo iz mladosti odšli bogati z izkušnjami in polni lepih doživetij, ne pa zagrenjeni in razočarani, predvsem pa s pozitivnimi stališči do športa in športne dejavnosti. S tem bomo kot starši ustvarili osnovo za otrokovo orientacijo v rekreativno ukvarjanje s športom pozneje v življenju, kar mu bo pomagalo pri zagotavljanju pogojev za zdravo življenje. To pa je zagotovo tisto, kar si zanj želimo, kajne?
dr. Matej Tušak, Fakulteta za šport
Prav zadnjo pa starši, zaradi izredne vključenosti v druge funkcije, neredko zanemarijo. Pri vsem tem starši zaradi zabrisanosti funkcijskih meja včasih posegajo tudi v trenerjeve kompetence. Do nesporazumov ne prihaja le zaradi nejasnosti oziroma neizdelane vloge in funkcij staršev, pač pa tudi zaradi starševskih čustev, ki za otroka pomenijo dodaten pritisk.
Kakšna naj bo vloga staršev?
Nova vloga staršev je preprosta: otrok potrebuje le njihovo podporo, občutek, da mu zaupajo, da ga imajo radi, da se ima kam zateči v trenutkih razočaranja ipd. Treba mu je pokazati, da ni izgubil njihove ljubezni, nikakor pa ne potrebuje "strokovne starševske analize" vzrokov za njegov neuspeh.
1. Že na začetku ukvarjanja s športom je treba otroka naučiti samostojnosti. Starši naj ga ne vozijo na vsako tekmo; to naj opravijo tudi starši drugih otrok ali trener. Tako si bodo starši prihranili brezploden dan posedanja in čakanja. Sčasoma naj starši odsotnost na treningih in tekmah še stopnjujejo, ne pa da jo hkrati s prihajajočimi uspehi samo še povečujejo. Odsotnost seveda ne pomeni nezanimanja. Zanimanje za otroka ne sme ugasniti, da se otrok ne bo počutil brez podpore.
2. Če so starši navzoči na tekmovanju, naj otroku ne pokažejo svoje živčnosti. Pogosto je bolje, če otroku sploh ne povemo, da bomo navzoči na tekmovanju, ali pa nas tam preprosto ni. Otrok bo nastopal bolj sproščeno in ne bo razmišljal, ali je v očeh staršev izpolnil nalogo. Če pa si otrok želi navzočnosti staršev, mu ustrežemo, vendar tudi ne vedno, saj bo prej ali slej moral na tekmah nastopati tudi sam, saj bodo potekale daleč od doma.
3. Nekateri starši svojega otroka ob slabem dosežku kaznujejo, včasih celo telesno. Takim je treba prepovedati navzočnost na tekmovanju, saj razvijajo otrokovo bojazen in povečujejo stres, predvsem pa dolgoročno slabo vplivajo na njegovo osebnost.
4. Kadar trenerja ni na tekmovanju, lahko tudi starši (če se spoznajo na športno panogo) podajo strokovno oceno nastopa, vendar je otroku treba dati pozitivno spodbudo že pred oceno, ne glede na uspeh ali neuspeh. Otrok nujno potrebuje podporo.
5. Otrok ne sme ukazovati staršem. Če se ukvarja s športom, to še ne pomeni, da lahko svoj položaj tudi izrablja. Nekatera osnovna pravila so enaka za vse otroke. Starši mu ne smejo popuščati, trenerja pa naj jih pri tem opozarja, saj se takega početja navadno ne zavedajo.
6. Dobro vodenje na tekmovanju je ključnega pomena. Preveč pogovarjanja praviloma škodi. Starši naj otroku le vlivajo samozavest in krepijo pozitivne miselne sheme, druga navodila pa naj prepustijo strokovnjaku trenerju, ki skrbi za njihovega otroka.
Staršev ni mogoče izločiti iz sistema celotne športnikove podpore. Pravzaprav tega tudi ne smemo in ne bi bilo koristno. Če vsak natančno ve, kaj mora delati, kaj je njegova naloga, bo pot do otrokovega uspeha krajša in zanesljivejša, obenem pa posuta z manj konflikti in bolečine. Otroci bodo iz mladosti odšli bogati z izkušnjami in polni lepih doživetij, ne pa zagrenjeni in razočarani, predvsem pa s pozitivnimi stališči do športa in športne dejavnosti. S tem bomo kot starši ustvarili osnovo za otrokovo orientacijo v rekreativno ukvarjanje s športom pozneje v življenju, kar mu bo pomagalo pri zagotavljanju pogojev za zdravo življenje. To pa je zagotovo tisto, kar si zanj želimo, kajne?
dr. Matej Tušak, Fakulteta za šport
