Se še spomnite najuspešnejše sezone v zgodovini črnuškega kluba?
Leta 1995 je Nogometni klub Črnuče dosegel največji uspeh v svoji dotedanji zgodovini, saj je suvereno osvojil naslov v tretji ligi zahod. Moštvo, ki ga je do svojega odhoda v Olimpijo vodil celo legendarni Branko Oblak, je imelo v svojih vrstah nekaj izjemnih posameznikov, praktično nepremagljiva pa je bila zlasti obramba na čelu z Muhamedom Čosićem, nekdanjim prvoligaškim branilcem Ilirije. Moštvo je namreč v celotni sezoni tretje lige izgubilo enkrat samkrat, kar je bil rekord, ki ga bo šele letos, po več kot treh desetletjih, podrl Dob. Med najzaslužnejšimi za meteorski vzpon črnuškega nogometa, ki je še nekaj let prej životaril v najnižji ligi, je bila uprava na čelu s Francem Kancilijo, Vojkom Vidrihom ter direktorjem Mavrice Rajkom Dežmanom. Tudi okrog igrišča so se v tistih časih zbirali sami znani obrazi slovenskega nogometa in športa, med drugim Rudi Zavrl, Tone Vogrinec, Andrej Šegula in Bojan Križaj. »Na tekme v Črnučah je prihajalo prek 1.000 ljudi, vse pogosteje pa sem na igrišču srečeval tudi predsednika Olimpije Ivana Zidarja. V Črnučah sem se res dobro počutil, nisem razmišljal o tem, da bi odšel, vendar me je zidar na vsak način hotel zvabiti k Olimpiji,« se je kasneje spominjal Branko Oblak.
Črnuče so v kvalifikacijah za drugo ligo sprva sicer izgubile odločilno tekmo v Domžalah, a so se poleti zaradi propada nekaterih klubov vseeno znašle v drugoligaški konkurenci. Za klub, kakršen so bile tedaj Črnuče, je bil to seveda izjemen uspeh, na katerega pa zlasti infrastrukturno ni bil povsem pripravljen, zato je moral prvih nekaj tekem igrati v gosteh. V upravi so se lotili urejanja igrišča in zagotavljanja novih sponzorjev, med drugim je prišel Petrol, pripeljali pa so tudi nekaj prvoligaških okrepitev, tako da je Črnučam ekipo zavidal tudi marsikateri od najboljših slovenskih klubov. Pod vodstvom izkušenega trenerja Dimitrija Srbuja, ki je še leto nazaj vodil zvezdniško prvoligaško ekipo Ljubljano, so Črnuče sestavile izjemno ekipo, mešanico mladih in izkušenih, Črnučanov in prišlekov. Največji zvezdnik ekipe je bil bržkone branilec Damir Vrabac, ki so se ga gledalci spominjali še iz časov jugoslovanske lige, ob njem je igral bivši slovenski reprezentant Matjaž Jančič, tu je bil ofenzivni motor ekipe in sedanji trener Doba Darko Birjukov, pa v zvezni vrsti zanesljivi Željko Mitrakovič in Robi Oblak, sin najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov. Za gole je poleg Birjukova skrbel legendarni Janez Mrak, ki je kasneje nase opozoril zlasti v Domžalah, od domačinov sta bila tu še brata Robi in Igor Perkovič, kot velika okrepitev v napadu je prišel Suvad Samardžić, vrata pa sta branila Tilen Dežman, sin predsednika kluba, ter Kristjan Cimirotić, brat znanega prulskega driblerja. Reprezentančne izkušnje je imel še Marko Gruškovnjak, prvoligaške pa Vlado Tratar, ki je pred tem igral za Svobodo, ter Peter Mesesnel, ki se je uveljavil pri Ljubljani.
Črnuče so v kvalifikacijah za drugo ligo sprva sicer izgubile odločilno tekmo v Domžalah, a so se poleti zaradi propada nekaterih klubov vseeno znašle v drugoligaški konkurenci. Za klub, kakršen so bile tedaj Črnuče, je bil to seveda izjemen uspeh, na katerega pa zlasti infrastrukturno ni bil povsem pripravljen, zato je moral prvih nekaj tekem igrati v gosteh. V upravi so se lotili urejanja igrišča in zagotavljanja novih sponzorjev, med drugim je prišel Petrol, pripeljali pa so tudi nekaj prvoligaških okrepitev, tako da je Črnučam ekipo zavidal tudi marsikateri od najboljših slovenskih klubov. Pod vodstvom izkušenega trenerja Dimitrija Srbuja, ki je še leto nazaj vodil zvezdniško prvoligaško ekipo Ljubljano, so Črnuče sestavile izjemno ekipo, mešanico mladih in izkušenih, Črnučanov in prišlekov. Največji zvezdnik ekipe je bil bržkone branilec Damir Vrabac, ki so se ga gledalci spominjali še iz časov jugoslovanske lige, ob njem je igral bivši slovenski reprezentant Matjaž Jančič, tu je bil ofenzivni motor ekipe in sedanji trener Doba Darko Birjukov, pa v zvezni vrsti zanesljivi Željko Mitrakovič in Robi Oblak, sin najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov. Za gole je poleg Birjukova skrbel legendarni Janez Mrak, ki je kasneje nase opozoril zlasti v Domžalah, od domačinov sta bila tu še brata Robi in Igor Perkovič, kot velika okrepitev v napadu je prišel Suvad Samardžić, vrata pa sta branila Tilen Dežman, sin predsednika kluba, ter Kristjan Cimirotić, brat znanega prulskega driblerja. Reprezentančne izkušnje je imel še Marko Gruškovnjak, prvoligaške pa Vlado Tratar, ki je pred tem igral za Svobodo, ter Peter Mesesnel, ki se je uveljavil pri Ljubljani.
Sezona se je začela sredi avgusta, Črnuče pa so v prvem krogu gostovale v Kranju, kjer je svoje tekme zaradi neustreznega domačega igrišča gostilo Naklo. Črnučani so odigrali odlično in na krilih Robija Oblaka, ki je dosegel drugi gol in podal za tretjega, nasprotnika nadigrali z 1:3. V drugem krogu je sledila prva domača tekma, ki pa zaradi del kot rečeno ni bila odigrana doma, temveč na Ježici, Črnuče pa so razbile Zagorje z neverjetnih 7:1. Sledil je derbi v Trbovljah brez zadetkov, nato pa nova zmaga s 5:1 nad Radečami, v kateri sta blestela zlasti Mitrakovič in Birjukov. Ko je v petem krogu z golom branilca Aleksandra Vnučca na Taboru padel še mariborski Železničar, so Črnuče z veliko prednostjo suvereno vodile na lestvici. Črnučam so tedaj v hrbet gledali Koper, Nafta, Drava, Rudar, oba Železničarja in drugi velikani slovenskega nogometa, črnuška ekipa pa je sodila med najboljše v državi. Sledila je manjša kriza, na katero so vplivale zlasti poškodbe in odsotnosti nekaterih ključnih igralcev na čelu z Birjukovim, saj so imele Črnuče relativno kratko klop, tako da se je prednost kmalu stopila. Ko je lahko trener Srbu sredi oktobra spet sestavil najboljšo ekipo, pa je sledil nov vzpon, ki ga je zaznamovalo pet zmag v šestih krogih. Še zlasti odmevna je bila novembrska zmaga nad Nafto, ne le zato, ker je šlo za derbi drugega in tretjega (vodil je ljubljanski Železničar), temveč predvsem zato, ker je bila to prva drugoligaška tekma na Črnučah. Na sejmišču se je zbralo 700 gledalcev, uprava je kuhala zmagovalni golaž, Birjukov je dosegel odločilni gol kar iz kota in fešta je trajala še dolgo po tekmi. Po koncu jesenskega dela so Črnuče zasedale tretje mesto s štirimi točkami zaostanka za že omenjenim šišenskim Železničarjem.
Pozimi je prišlo do menjave na trenerskem stolčku, saj je Srbuja nasledil Jani Zavrl, ki je prišel direktno iz Maribora. Če je prejšnji trener Črnuč odšel v Olimpijo, je novi prišel iz Maribora, kar zgolj dokazuje, kako pomembno vlogo v slovenskem nogometu so tedaj igrale Črnuče. Moštvo praktično ni doživelo odhodov, prišel pa je znani branilec Igor Božičnik, zato so tudi mediji črnuški klub pred nadaljevanjem prištevali med glavne kandidate za naslov prvaka. »Resnejši tekmec za prvo ligo pa so Črnuče, ki imajo celo najuglednejšo igralsko zasedbo (Vrabac, Birjukov, Jančič, Mitrakovič, Oblak, Gruškovnjak, Samardžič). Črnučani so ob velikih vložkih hitro napredovali, imajo tudi trdno finančno kritje Petrola in šefa Kancilije, manjka pa jim tudi eden izmed bistvenih predpogojev - štadion, o katerem že predolgo govorijo, tako da bi se jim utegnilo zgoditi, da bo – ko bo končno zgrajen – razmeroma staro moštvo odcvetelo,« je pisalo Delo. A moštvu Janija Zavrla nato na igrišču ni šlo vse po načrtih, za povrh pa so se pojavila tudi nesoglasja z Robijem Oblakom, ki je kar sredi sezone prekinil kariero. Rezultati v drugem delu prvenstva so bili posledično povprečni, najbolj boleč pa je bil poraz v Šiški, kjer je tekmo zasenčil dogodek sredi prvega polčasa, ko sta se stepla bivši predsednik Železničarja Janez Potočnik ter tedanji predsednik Črnuč Rajko Dežman, tako da je morala celo posredovati policija. Ker so tudi tekmeci precej nihali v formi, so Črnuče kljub vsemu uspele zadržati tretje mesto, ki je sicer pomenilo daleč največji rezultatski uspeh kluba, a z njim glede na kvaliteto ekipe in potek sezone tedaj vendarle niso bili povsem zadovoljni. Dosežek, da je bil črnuški klub trinajsti najboljši v državi, lahko danes iz perspektive cenimo veliko bolj.
Pozimi je prišlo do menjave na trenerskem stolčku, saj je Srbuja nasledil Jani Zavrl, ki je prišel direktno iz Maribora. Če je prejšnji trener Črnuč odšel v Olimpijo, je novi prišel iz Maribora, kar zgolj dokazuje, kako pomembno vlogo v slovenskem nogometu so tedaj igrale Črnuče. Moštvo praktično ni doživelo odhodov, prišel pa je znani branilec Igor Božičnik, zato so tudi mediji črnuški klub pred nadaljevanjem prištevali med glavne kandidate za naslov prvaka. »Resnejši tekmec za prvo ligo pa so Črnuče, ki imajo celo najuglednejšo igralsko zasedbo (Vrabac, Birjukov, Jančič, Mitrakovič, Oblak, Gruškovnjak, Samardžič). Črnučani so ob velikih vložkih hitro napredovali, imajo tudi trdno finančno kritje Petrola in šefa Kancilije, manjka pa jim tudi eden izmed bistvenih predpogojev - štadion, o katerem že predolgo govorijo, tako da bi se jim utegnilo zgoditi, da bo – ko bo končno zgrajen – razmeroma staro moštvo odcvetelo,« je pisalo Delo. A moštvu Janija Zavrla nato na igrišču ni šlo vse po načrtih, za povrh pa so se pojavila tudi nesoglasja z Robijem Oblakom, ki je kar sredi sezone prekinil kariero. Rezultati v drugem delu prvenstva so bili posledično povprečni, najbolj boleč pa je bil poraz v Šiški, kjer je tekmo zasenčil dogodek sredi prvega polčasa, ko sta se stepla bivši predsednik Železničarja Janez Potočnik ter tedanji predsednik Črnuč Rajko Dežman, tako da je morala celo posredovati policija. Ker so tudi tekmeci precej nihali v formi, so Črnuče kljub vsemu uspele zadržati tretje mesto, ki je sicer pomenilo daleč največji rezultatski uspeh kluba, a z njim glede na kvaliteto ekipe in potek sezone tedaj vendarle niso bili povsem zadovoljni. Dosežek, da je bil črnuški klub trinajsti najboljši v državi, lahko danes iz perspektive cenimo veliko bolj.
S to sezono se je zlato obdobje črnuškega nogometa tudi zaključilo. Pojavilo se je tisto, kar je v slovenskem nogometu kar stalnica, torej finančne težave, najboljši igralci so zapustili klub in že čez nekaj let je moštvo spet nastopalo v peti v ligi. Ostal pa je spomin na izjemne dosežke, ki naj bo motivacija in smerokaz tudi prihodnjim rodovom, da je mogoče velike nogometne zgodbe pisati tudi v okoljih, kakršne so Črnuče. Za konec prilagamo še nekaj podatkov o omenjeni sezoni, ki je statistično dobro pokrita, nekoliko slabše pa slikovno, kar lahko delno pojasni zabaven zapis v Delu iz ene izmed domačih tekem: »Dogodke na igrišču smo želeli popestriti tudi s kakovostno fotografijo, ker pa črnuško igrišče nima posebej označenega prostora za fotoreporterje, je delegat »pregnal« našega fotoreporterja Aleša Černivca.« Vse, ki bi imeli doma kakršnekoli fotografije iz tistih časov, vabimo, da nam jih pošljete na naš uradni e-mail naslov ali prek socialnih omrežij.
Rezultati tekem:
13.8. Naklo-Črnuče 1:3
20.8. Črnuče-Zagorje 7:1
27.8. Rudar (T)-Črnuče 0:0
3.9. Črnuče-Radeče papir 3:1
10.9. Železničar (M)-Črnuče 0:1
17.9. Črnuče-Vevče Donit 2:2
24.9. Koper-Črnuče 4:1
1.10. Črnuče-Železničar Oscar 0:1
8.10. Family Shop Piran-Črnuče 4:0
15.10. Črnuče-Era Šmartno 4:1
22.10. Šentjur-Črnuče 2:4
29.10. Črnuče-Napredek BST 2:0
5.11. Filc Mengeš-Črnuče 2:1
12.11. Črnuče-Nafta 1:0
19.11. Drava-Črnuče 0:1
2.3. Črnuče-Naklo 0:0
10.3. Zagorje-Črnuče 3:1
17.3. Črnuče-Rudar (T) 3:1
24.3. proste
31.3. Črnuče-Železničar (M) 2:3
7.4. Vevče Avtoekipa-Črnuče 2:2
14.4. Črnuče-Koper 3:0
21.4 Železničar Oscar-Črnuče 3:2
28.4 Črnuče-Family Shop Piran 2:1
5.5. Era Šmartno-Črnuče 1:1
12.5. Črnuče-Šentjur 4:2
19.5. Napredek BST-Črnuče 1:3
26.5. Črnuče-Filc Mengeš 0:0
2.6. Nafta-Črnuče 4:1
9.6. Črnuče-Drava 4:1
Lestvica:
1. Železničar Oscar Ljubljana 29 20 7 2 62 20 +42 67
2. Nafta Lendava 29 18 5 6 51 19 +32 59
3. Črnuče 29 15 6 9 60 41 +19 51
4. Šentjur 29 13 5 11 45 36 +9 44
5. Železničar Maribor 29 13 5 11 51 47 +4 44
6. Koper 29 11 8 10 33 30 +3 41
7. Family Shop Piran 29 12 5 12 35 +54 –19 41
8. Napredek BST Domžale 29 10 9 10 32 34 –2 39
9. Era Šmartno 29 10 7 12 35 34 +1 37
10. Zagorje 29 11 3 15 30 54 –24 36
11. Vevče Avtoekipa 29 9 6 14 43 40 +3 33
12. Rudar Trbovlje 29 9 6 14 24 39 –15 33
13. Naklo 29 7 10 12 33 38 –5 31
14. Drava Ptuj 29 8 7 14 32 53 –21 31
15. Filc Mengeš 29 7 9 13 24 42 –18 30
16. Radeče papir 15 2 2 11 12 41 –29 8
Rezultati tekem:
13.8. Naklo-Črnuče 1:3
20.8. Črnuče-Zagorje 7:1
27.8. Rudar (T)-Črnuče 0:0
3.9. Črnuče-Radeče papir 3:1
10.9. Železničar (M)-Črnuče 0:1
17.9. Črnuče-Vevče Donit 2:2
24.9. Koper-Črnuče 4:1
1.10. Črnuče-Železničar Oscar 0:1
8.10. Family Shop Piran-Črnuče 4:0
15.10. Črnuče-Era Šmartno 4:1
22.10. Šentjur-Črnuče 2:4
29.10. Črnuče-Napredek BST 2:0
5.11. Filc Mengeš-Črnuče 2:1
12.11. Črnuče-Nafta 1:0
19.11. Drava-Črnuče 0:1
2.3. Črnuče-Naklo 0:0
10.3. Zagorje-Črnuče 3:1
17.3. Črnuče-Rudar (T) 3:1
24.3. proste
31.3. Črnuče-Železničar (M) 2:3
7.4. Vevče Avtoekipa-Črnuče 2:2
14.4. Črnuče-Koper 3:0
21.4 Železničar Oscar-Črnuče 3:2
28.4 Črnuče-Family Shop Piran 2:1
5.5. Era Šmartno-Črnuče 1:1
12.5. Črnuče-Šentjur 4:2
19.5. Napredek BST-Črnuče 1:3
26.5. Črnuče-Filc Mengeš 0:0
2.6. Nafta-Črnuče 4:1
9.6. Črnuče-Drava 4:1
Lestvica:
1. Železničar Oscar Ljubljana 29 20 7 2 62 20 +42 67
2. Nafta Lendava 29 18 5 6 51 19 +32 59
3. Črnuče 29 15 6 9 60 41 +19 51
4. Šentjur 29 13 5 11 45 36 +9 44
5. Železničar Maribor 29 13 5 11 51 47 +4 44
6. Koper 29 11 8 10 33 30 +3 41
7. Family Shop Piran 29 12 5 12 35 +54 –19 41
8. Napredek BST Domžale 29 10 9 10 32 34 –2 39
9. Era Šmartno 29 10 7 12 35 34 +1 37
10. Zagorje 29 11 3 15 30 54 –24 36
11. Vevče Avtoekipa 29 9 6 14 43 40 +3 33
12. Rudar Trbovlje 29 9 6 14 24 39 –15 33
13. Naklo 29 7 10 12 33 38 –5 31
14. Drava Ptuj 29 8 7 14 32 53 –21 31
15. Filc Mengeš 29 7 9 13 24 42 –18 30
16. Radeče papir 15 2 2 11 12 41 –29 8
Za Črnuče so v tej sezoni igrali:
Matjaž Jančič
Vlado Tratar
Željko Mitrakovič
Janez Mrak
Robert Novak
Peter Mesesnel
Robert Perkovič
Tilen Dežman
Darko Birjukov
Aleksander Vnučec
Marko Vavpetič
Robert Oblak
Damir Vrabac
Igor Božičnik
Venčeslav Sovič
Suvad Samardžić
Igor Perkovič
Simon Sladič
Marko Gruškovnjak
Zoran Blagojević
Kristjan Cimirotič
Edo Mehić
Gregor Gorenc
Aleš Zavrl
Štefan Filip
Matjaž Jančič
Vlado Tratar
Željko Mitrakovič
Janez Mrak
Robert Novak
Peter Mesesnel
Robert Perkovič
Tilen Dežman
Darko Birjukov
Aleksander Vnučec
Marko Vavpetič
Robert Oblak
Damir Vrabac
Igor Božičnik
Venčeslav Sovič
Suvad Samardžić
Igor Perkovič
Simon Sladič
Marko Gruškovnjak
Zoran Blagojević
Kristjan Cimirotič
Edo Mehić
Gregor Gorenc
Aleš Zavrl
Štefan Filip
